Raketni sistem S-125M Neva
Uvod
Raketni sistem S-125M Neva je oborožitveni sistem zračne obrambe, namenjen za zračno obrambo teritorije pred napadi iz zračnega prostora na srednjih in malih višinah. Na območju Slovenije je, s tem sistemom, bil oborožen 350. raketni polk zračne obrambe. V sestavi polka so bile naslednje enote:
Poveljstvo in prištabne enote (Vrhnika)
1. raketni divizion zračne obrambe (Ljubljana-Šentvid)
2. raketni divizion zračne obrambe (Ljubljana-Polje)
3. raketni divizion zračne obrambe (Logatec)
4. raketni divizion zračne obrambe (Postojna)
Raketno-tehnični divizion (Vrhnika)
350. raketni polk zračne obrambe je bil formiran leta 1974, V Slovenijo pa je bil premeščen v letu 1975.
4. raketni divizion zračne obrambe, kot osnovna ognjena enota, je bil nameščen v Postojni. Bojna tehnika se je nahajala na mirnodobnem ognjenem položaju, na Poljanah, nad Postojno. Na mirnodobni lokaciji se je enota usposabljala ter izvajala dežurstvo v sistemu zračne obrambe. Za primer vojaškega ogrožanja je enota razpolagala z dodatnimi, bolj ali manj urejenimi ognjenimi položaji, ki so se nahajali na strateški smeri proti Ljubljani.
Vojna sestava 4. raketnega diviziona zračne obrambe je obsegala naslednje enote:
- Poveljstvo
- Zaščitni vod
- Baterija za vodenje raket
- Raketna baterija
- Lahka artilerijsko-raketna baterija
- Vod za zveze
- Oddelek za atomsko, biološko in kemično obrambo
- Logistični vod.
Sestava raketnega sistema
Raketni sistem S-125M Neva sestavljajo naslednji elementi:
- postaja za vodenje raket
- lansirne rampe
- vodene rakete
- vozila za dostavo in postavljanje raket
- kabina za distribucijo napajanja
- električni agregat
Za podporo delovanja raketnega sistema sta bila dodana še dva opazovalno-akvizicijska radarja in sicer:
- P-12
- P-15.
Splošni opis
Raketni sistem S-125M Neva je namenjen za uničevanje vseh vrst ciljev v zračnem prostoru na malih in srednjih višinah.
Minimalna višina dejstvovanja po cilju je 20 metrov, maksimalna višina pa 18 km. Maksimalna oddaljenost dejstvovanja je 27 km. Raketni sistem uspešno dejstvuje po ciljih, ki letijo s hitrostjo do 700 m/s.
Raketni sistem je dvokanalnen po raketi in enokanalen po cilju. To pomeni, da lahko hkrati sledi samo en cilj in na njega lansira do dve raketi. Minimalni razmak med lansiranjem dveh raket je 5 sekund. Elementi sistema so nameščeni na polpriklopnike in prikolice, povezava med njimi pa poteka preko kablov.
Rakete se proti cilju vodijo po sistemu »komandnega vodenja«. To pomeni, da postaja za vodenje raket meri koordinate cilja in rakete, na podlagi tega izdeluje ustrezne komande vodenja, ki jih pošilja na raketo. Ko se raketa približa cilju na ustrezno razdaljo, radarski vžigalnik sproži bojno glavo rakete. Bojno glavo je možno sprožiti tudi s posebno komando brez udeležbe radarskega vžigalnika.
Raketni sistem S-125M je bil posebej dizajniran za dejstvovanje po ciljih na malih višinah. V takšnih pogojih je radarski odboj od zemlje zelo moteč, še posebej problematičen pa je t. im. zrcalni odboj, pri katerem se odbiti signal od cilja odbije še od zemeljske površine in tako ustvari lažno informacijo o elevaciji cilja. Konstruktor je izbral posebno obliko antenskega sistema, zaradi katerega ima raketni sistem tako značilno obliko. Ta zmogljivost je dopolnjena še z napravo za selekcijo premikajočih se ciljev, ki omogoča, da se odboj radarskega signala od stalnih objektov in pasivnih motenj izbriše.
Postaja za vodenje raket
Postaja za vodenje raket uporablja radarske in televizijske kanale za odkrivanje in sledenje ciljev. Odkrivanje ciljev poteka ročno, sledenje pa ročno, avtomatsko ali polavtomatsko.
Postajo za vodenje raket sestavljata:
- – komandno-računalniška kabina UNK-M
- – antenski sistem UNV
Komandno-računalniška kabina UNK-M je srce sistema, iz katere se upravlja z bojnim dejstvovanjem enote in v kateri se odvijajo tehnološki procesi povezani z odkrivanjem ciljev, sledenjem, lansiranjem in vodenjem raket ter ocenjevanjem rezultatov dejstvovanja.
V komandno-računalniški kabini so delovna mesta za bojno posadko, ki jo sestavljajo: poveljnik, pomočnik poveljnika, poveljnik baterije, častnik za vodenje raket, dva operaterja za ročno sledenje.
Na antenskem sistemu se nahajajo: visokofrekvenčni del radarskega sprejemnika in oddajnika, sprejemno-oddajna antena namerilnega radarja, sprejemna antena namerilnega radarja, antena oddajnika komand vodenja, televizijska kamera.
Vodene rakete
Namen vodene rakete 5P27D(U) je povzročitev poškodb na cilju, ki privedejo do njegovega uničenja ali preprečitve izvedbe njegove naloge.
Raketa je dvostopenjska. Prvo stopnjo sestavljajo: startni motor na trdno gorivo; štirje stabilizatorji, ki se razprejo po startu; in par aerodinamičnih površin, ki prvo stopnjo, po ločitvi, usmerijo proti zemlji.
Drugo stopnjo sestavljajo naslednje sekcije: raketni motor na trdo gorivo, bojna glava, sprejemnik komand vodenja, oddajnik signala rakete, radarski vžigalnik, antene, aerodinamični elementi.
Startni motor deluje od dve do štiri sekunde, nato odpade. Vključi se t. im. marševski motor, ki deluje do 20 s. Če v času 49 s ne pride do detonacije bojne glave, se raketa samouniči.
Dolžina rakete je 5948 mm, premer 1. stopnje – 552 mm, premer 2. stopnje pa 379 mm. Izstrelitvena masa rakete je 980 kg. Bojna glava ima maso 72 kg, od tega je 42 kg eksplozivne polnitve.
Lansirne rampe
Lansirne rampe 5P73 so namenjene za predstartno pripravo, usmerjanje in lansiranje raket. Lansirne rampe se usmerjajo proti cilju sinhrono z antenskim sistemom. Na lansirno rampo je mogoče postaviti do štiri rakete. Na postajo za vodenje raket je možno povezati do štiri lansirne rampe. Vse povezave s postajo za vodenje raket in kabino za distribucijo napajanja potekajo preko kablov.
Lansirna rampa je na ognjenem položaju fiksna, pri premeščanju pa se dvigne na posebno podvozje.
Vozila za dostavo in postavitev raket
Enota prevaža rakete na modificiranih vozilih tipa ZIL-131 (6×6). Vozilo, ki prevaža do dve raketi, se postavi pred lansirno rampo, nato se raketi pretovorita na rampo. Postopek traja približno eno minuto. Raket ni mogoče lansirati z vozila za dostavo in postavitev raket.
Kabina za distribucijo napajanja
Kabina za distribucijo napajanja RKU je namenjena za oskrbo vseh elementov raketnega sistema z električno energijo, ustrezne napetosti in frekvence. Elementi raketnega sistema se napajajo z električno napetostjo 220 V/50 Hz ter 220 V/400 Hz. Kabina je lahko priključena na javno električno omrežje ali električni agregat. V času bojnega delovanja se raketni sistem oskrbuje z električno energijo praviloma iz lastnega vira napajanja kar zagotavlja neprekinjeno delo v primeru izpada javnega električnega omrežja.
V kabini se nahaja še pomožni električni agregat, namenjen za nujno oskrbo z električno energijo.
Električni agregat
Električni agregat, moči 200 kVA, je namenjen za avtonomno napajanje raketnega sistema. Nameščen je v dvoosni prikolici, v kateri se dejansko nahajata dva samostojna dizelska motorja, ki poganjata vsak svoj električni generator. Pri izvajanju bojnega dejstvovanja delujeta paralelno zaradi zagotavljanja zanesljivosti in zmanjševanja nihanja napetosti pri kratkotrajnih, velikih obremenitvah.
Kabina z rezervnimi deli
Sestavni del vsakega raketnega sistema je kabina z rezervnimi deli PRM. Nameščena je v dvoosni prikolici, v kateri je priročna delavnica in komplet rezervnih delov za tekoče vzdrževanje. Koncept vzdrževanja raketnega sistema je namreč tak, da je posadka raketnega diviziona v dvojni vlogi: so člani bojne posadke ter hkrati vzdrževalci sistema, na vseh stopnjah, do remonta.
Opazovalno-akvizicijski radar P-15
Opazovalno-akvizicijski radar P-15 (Nato oznaka: Flat Face) generično ni sestavni del raketnega sistema, ampak mu je dodan za podporo delovanja. Njegov namen je opazovanje zračnega prostora ter odkrivanje in identifikacija ciljev v taki meri, ki omogoča uporabo raketnega sistema. Oddaljeni zaslon radarja P-15 se nahaja v komandno-računalniški kabini.
Deluje v C-bandu, njegov doseg je 210 km, določa pa azimut in oddaljenost do cilja. Montiran je na vozilu. Za delovanje je opremljen z neodvisnim virom električne energije (električni agregat AD-10).
Opazovalno-akvizicijski radar P-12
Opazovalno-akvizicijski radar P-12 (Nato oznaka: Spoon Rest B) prav tako ni generični sestavni del raketnega sistema, ampak mu je dodan za podporo delovanja. Njegov namen je opazovanje zračnega prostora ter odkrivanje in identifikacija ciljev v taki meri, ki omogoča uporabo raketnega sistema. Oddaljeni zaslon radarja P-12 se nahaja v komandno-računalniški kabini.
Deluje v C-bandu, njegov doseg je 370 km, določa pa azimut in oddaljenost do cilja, ima pa tudi omejene možnosti določanja višine cilja. Montiran je na vozilu. Za delovanje je opremljen z neodvisnim virom električne energije (električni agregat AD-10).
Funkcionalna povezanost raketnega sistema S-125 Neva
Komandno mesto raketnega diviziona je v komandno-računalniški kabini UNK-M, ki predstavlja del postaje za vodenje raket. Osnovni vir informacij o situaciji v zračnem prostoru v raketnem divizionu je opazovalno-akvizicijski radar P-12 (P-15), katerega slika se prikazuje na ustreznem panoramskem zaslonu v komandno-računalniški kabini.
Postajo za vodenje raket v funkcionalem smislu tvorita komandno-računalniška kabina UNK-M in antenski sistem UNV.
Komandno-računalniška kabina je polprikolica, v kateri se nahajajo naslednji sestavni deli: pulti za upravljanje, sistem radarskih in televizijskih zaslonov, sistem za upravljanje z antenskim sistemom in lansirnimi rampami, sinhronizator, kontrolno-trenažna aparatura, koordinatni sistem, sistem za ustvarjanje komand vodenja, sistem selekcije premičnih ciljev, radio-oddajnik komand vodenja. V kabini se nahajajo tudi delovna mesta za bojno posadko.
Na antenskem sistemu UNV se nahajajo sprejemniki signala cilja in rakete, oddajni sistem, antensko-valovodni sistem ter televizijska kamera.
Na postajo za vodenje raket je možno priključiti do štiri lansirne rampe 5P73 na razdaljah od 60 do 90 m. Na vsako lansirno rampo je možno postaviti do 4 rakete 5P27D(U). Upravljanje z lansirnimi rampami, predstartna priprava in lansiranje se izvaja iz komandno-računalniške kabine.
Vse naprave raketnega sistema S-125M se napajajo z električno energijo preko kabine za distribucijo električne energije RKU-N.
Delo bojne posadke
Raketni divizion načeloma dobi nalogo za bojno dejstvovanje po cilju od nadrejenega poveljniškega mesta. Obstaja tudi možnost, da poveljnik bojne posadke, na podlagi lastne ocene situacije v zračnem prostoru, sprejme samostojno odločitev o bojnem dejstvovanju.
Poveljnik, na podlagi radarske slike opazovalno-akvizicijskega radarja, ukaže iskanje dodeljenega cilja. Steče postopek obračanja antenskega sistema v ukazani smeri dokler se cilj ne odkrije na radarskih zaslonih postaje za vodenje raket. Po verifikaciji o pravilnem izboru se ukaže sledenje cilja (lock-on). Sledenje cilja je lahko avtomatsko, polavtomatsko ali ročno. Cilj je možno slediti tudi s pomočjo TV-sistema ob izključenem radarskem oddajniku. S sledenjem cilja se določajo njegove koordinate v prostoru kar je osnova za formiranje komand vodenja za rakete. Poveljnik posadke določi način lansiranja raket, ki je lahko avtomatsko ali po povelju. Pred lansiranjem se izbere tudi ustrezna metoda vodenja raket kar je odvisno od vrste cilja. Izbrane lansirne rampe se samodejno usmerijo proti cilju. Lansira se raketa (ali raketi), po zajetju rakete s sistemi za avtomatsko sledenje se na raketo(i) začnejo pošiljati komande vodenja, s pomočjo katerih se te vodijo proti cilju. Ko se raketa približa cilju na določeno razdaljo se vključi bližinski radijski vžigalnik, ki sproži njeno bojno glavo. Delci bojne glave, ki se pri tem razletijo, lahko povzročijo trenutno uničenje cilja ali pa mu povzročijo take poškodbe, ki mu onemogočijo izvedbo naloge. Po eksploziji rakete se izvede ocena rezultata streljanja in sprejme odločitev o nadaljnjih postopkih.
Nekatere izkušnje iz preteklih vojn
Raketni sistem S-125 Neva je bil, in je še, v operativni uporabi številnih držav sveta. Svojo uspešnost je dokazal v številnih vojaških konfliktih, najbolj pa v začetnih letih njegove operativne uporabe. Prvič je bil učinkovito uporabljen v letu 1970, v konfliktu med Egiptom in Izraelom.
Največjo slavo pa je, takrat že močno zastarel, dosegel leta 1999, v času agresije Nata na Zvezno Republiko Jugoslavijo. Takrat je bojni posadki 3. raketnega diviziona zračne obrambe, iz sestave 250. brigade zračne obrambe, uspelo sestreliti »nevidni« lovski bombnik F-117A, v bližini Beograda. To je bilo edino letalo tega tipa, ki je bilo kdaj koli sestreljeno, kar je bil prvovrsten šok, ne le za Američane, ampak tudi za celotno svetovno strokovno javnost. Le nekaj dni kasneje je bojni posadki iz iste enote uspelo sestreliti še ameriško lovsko bombniško letalo F-16CG, prav tako blizu Beograda.
